Zakaj se pozabite smejati?

Kolikokrat se tekom dneva nasmejite? Dovolite drugim, da vas nasmejijo? 

Danes hodim po ulici, od pekarne do Upravne enote. Stopim iz pekarne in naletim na dve ženski v zgodnjih 50–ih, pljuvata čez mlade zaposlene in s prisluškovanjem njunega pogovora mi je jasno, da teh mladih oseb ne bosta vpeljali v delo. Gojita neko jezo do njih. Pač naj se sami znajdejo. Ok. Si mislim ''joj, jadno'' in nadaljujem svojo pot. Mimo mene gresta mama in sin. Nasprotje žensk pred pekarno – komunikacijski mrk in kisli obrazi. Pridem do prehoda za pešce, prečkamo v skladu s pravili, nekateri hitreje, drugi počasneje, voznik, ki se je bil primoran ustaviti za manj kot minuto, krili z rokami, tip za njim hupa. Nestrpnost. Se ustavim ob cesti in si mislim, kako neprijetna je bila ta kratka pot od pekarne do Upravne enote. Kam za vraga smo prišli? Pa saj ni smisel življenja, da se samo s svojimi ljudmi dobro počutimo … smisel je, da se tudi neznanec, tujec dobro počuti ob nas. Energija ljudje, energija!

Potem zagledam starejšega možakarja s psom. Opazujem možakarja in si zaželim, da bi bila v tistem momentu jaz njegov pes. Pogovarjal se je z njim, mu pojasnil zakaj ga mora počakati pred Upravno enoto, pa čeprav bi naj psi razumeli maksimalno 50 besed. Sigurno bo kdo od vas rekel, ''pa saj je v penziji, ima več kot dovolj časa''? Narobe razmišljanje! Ta človek ceni vsa živa bitja. Ta isti človek je pozdravil vsakega zaposlenega, ko je vstopil – varnostnika, mimoidočo uslužbenko, gospo na ''šaltru''. No, tu se začne. Možakar ima top smisel za humor. Ob urejanju vsega potrebnega je stresal šale iz rokava. Nisem se nehala smejat. Zadržujem svoj tipično glasen smeh in skoraj brišem solze z obraza. Ugotovim, da se smeji le peščica od množice. Ženska za ''šaltrom'' strogo resna. Pa si mislim, a smo res prišli do te faze, da se bomo nasmejali samo, ko nam bo nekdo plačal za to. Prav držalo me je, da stopim do nje in ji svetujem, da zamenja službo ali pa uvede spremembe v svoje življenje, ker jo nekaj vidno ne osrečuje. 

Bistvo vsega je, da se ne znamo osrečevati ali nasmejati drug drugega, a ravno s to misijo smo bili poslani na svet. Zakaj plačujete za stand up komedije, če sebe, svojca, prijatelja, sodelavca, soseda, niste uspeli nasmejati že dva tedna, mesec, leto. Zakaj višek energije ali prosti čas porabljate izključno za šoping, fitnes, oddih, ipd. (materializem, bljah), ko pa je dokazano, da sta druženje in smeh pol zdravja. Preveliki individualisti in introvertiranci smo postali. Pozitivno naravnane misli in smeh so boljša terapija od vseh, ki nam jih danes nudijo. Zakaj se ljudje rajši poslužujejo pogovora s terapevtom – tujcem, ko pa sigurno ima vsak od nas vsaj eno (če ne več) osebo, s katero se lahko smeji, joče, uživa, sprosti …

Res je da na nas pritiska ''življenjski tempo'' (komaj sem se prisilila, da uporabim to zlajnano besedno zvezo) in da so problemi pri ljudeh različni – lahko in težje rešljivi, ampak to niso relevantni izgovori, da izbrišete nasmeh iz dnevnega repertoarja. Če pa sebi ne dovolite veselja, potem pa se potrudite, da tega ne uničite ostalim, ljudem okoli vas. Nekateri bodo rekli, naj dam konkretnejši nasvet ali celo recept do veselja, zadovoljstva, zato še enkrat ponavljam, kot v mnogih svojih kratkih blog objavah – prvo začnite s samoanalizo in nato s spremembami. In spet me bo kdo vprašal, pa zakaj bi se moral/a spremeniti? Ponavljam, ne rabiš! Ne rabiš, dokler si srečen in s svojo prisotnostjo osrečuješ ljudi, če pa se niti sam/a niti ljudje okoli tebe ne marajo zadrževati v tvoji bližini, potem bi se na tvojem mestu lotila samoanalize in vsega kar sledi. Ne dovolite, da vas neka težka situacija opomni kako bi v resnici morali živeti. Začnite pravilno živeti svoj lajf! Eden je, reprize ni.