Iščemo, česar nimamo ...





Napaka št. 1 … večina se nas zaveda te napake, pa jo vedno znova ponavljamo. V eni od preteklih objav sem pisala o tem, da poslušaš sebe, samo sebe in se ne primerjaš z ostalimi. No, tukaj gre za popolnoma isto stvar … poišči kar imaš, ne išči kar nimaš. Življenje naj ne bo ustaljena rutina, vsak trenutek sprejmi kot nekaj novega in neponovljivega. Vse materialno se v življenju da nadomestiti … življenje pa ne, je eno samo. V resnici je le to precej enostavno, zapletamo ga sami. Prekleto dobro drži rek, da dokler smo zdravi nam noben hrib ni ovira. Premalo se tega zavedamo in zato nismo vredni prejemanja tistega več, kar si želimo! Vedno v življenju dobiš kar daješ in privlačiš kar zračiš. Če moraš na družbenih omrežjih pisati, da živiš svoje sanje, s 1001 sliko dokazovati, da si najboljša punca/zaročenka/žena, starš, da si najbolj postaven/na, itd. … a se ti zdi, da brezbrižno in res srečno živiš svoje življenje? Komu in zakaj moraš vse to dokazati? 
Tega ne pišem zaradi sebe, imam jasno razdelane življenjske cilje, sanje in podobno, nekaj od tega je 100 % odvisno od mene, nekaj pa tudi od ostalih dejavnikov, usode. Pišem zaradi vseh mladih duš, ki se šele oblikujejo in so labilne ter vseh odraslih duš, ki menijo, da morajo svoje življenje dokazovati drugim. Dokazovati, kaj imajo, a v resnici ne znajo uživati v tem oz. tega ne cenijo dovolj in težijo vedno znova k več in več. Ne rabite dokazovanja! Živite po svoje, saj dokler ste notranje mirni veste, da delate prav. Vaša dejanja, občutke in počutje poznate in občutite le vi, sami. Ljubezen do sebe je edino čudežno zdravilo, ki ga vsak človek išče. Pred nosom ga imamo, samo uporabe tega se še moramo naučiti. 
Vsak od nas tu in tam dobi občutek, kot bi se prebudil/a v drugem telesu. Slabe volje, nergav/a in nezadovoljen/na vstopi v nov dan. Sami smo odgovorni za to, sami smo dovolili, da je do tega prišlo in sta posledično šla počutje ter volja navzdol. Vsak je svojih misli vladar. Nekateri breme radi nosijo sami, ga potlačijo vase in se prepričajo, da je tako bolje. Ne želijo obremenjevati ljudi okrog sebe, pa čeprav bi bili od njih takoj deležni posluha in velike podpore. Težje situacije gredo večini težje z jezika. Že pri sebi vidim, da sledim takšnemu vzorcu – starejša kot sem, lažje vse premlevam sama. Napaka! 
Odprite se ljudje, naj vam ne bo težava povedati kaj vas teži, duši … premalo govorimo o občutljivih temah. Šele ko te sprejmemo kot del življenja in čisto normalen pojav, zaživimo in zadihamo življenje s polnimi pljuči. Družbena omrežja so večini vtepla v glavo, da moraš živeti popolno življenje, kot ga živi tvoj follower ali fb prijatelj. V resnici pa dragi moji, ni ga človeka, ki ne bi mučil svoje muke (če se pogovorno izrazim). 60 % objavljenih stvari zna biti ''fake'' ali pa krinka za vse, kar to osebo muči. Ni brezhibnosti, ni popolnosti. 
Vsi imamo vzpone in padce, vzponi nas dvigajo in motivirajo, padci pa nas spremenijo na bolje in učijo ... zaradi obojih smo čvrstejši, borbeni. Vsak od nas se kdaj izgubi, ampak pomembno je, da se na koncu najde. Ne moremo biti srečni, običajni, mi, če smo se izgubili v lastnih mislih. 
Ne smemo se primerjati z okolico, ne smemo poniževati same sebe, potlačiti svoje emocije, zgraditi zid pred zunanjim svetom, v vsem videti negativno, se prepustiti ''overthinkingu'' ali pa iskati tisto, česar nimamo. V času upada lastne volje moramo početi ravno obratno – iskati svoje vrline, uspehe, razloge lastne sreče in se zahvaliti življenju, vsem silam, ki nas vodijo ter bdijo nad nami. Videli boste, kako volja naglo začne rasti, vi pa spet dobivate svojo, pravo življenjsko barvo. Ne obupajte, duše in misli ne popraviš ali nahraniš v kratkem roku, to je dolgotrajen proces, ki zahteva potrpljenje, razum, zavedanje, odprtost in dajanje možnosti sebi, drugim ter navsezadnje življenju samemu. Vse velike stvari zahtevajo več časa, kar je logično, kajne? 
Ne izgubite upanja in volje, borite se do zadnjega dne in če vas delodajalec lahko prisili, da za voljo podjetja opravite delo do konca, potem se lahko tudi vi sami prisilite, da svoje želje pretvorite v cilje in cilje v zmago – takšno ali drugačno, ampak ponavljam, duševna
zmaga je največ vredna. Ni je stvari, ki bi človeka osrečila toliko, kot ga lahko notranji mir. Najdite ga! <3 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Muffini

Slika
Obožujem muffine, ampak tiste sočne, kremaste, polne okusa. Človek se preprosto ne more upret sladkim stvarem, kapo dol tistim, ki lahko. In namesto, da kupim nekaj sladkega, sama zaviham rokave in se lotim peke. Odločala sem se med browniji in muffini. In sem si rekla ''pa daj Nina poskusi enkrat pripraviti povsem običajne muffine, light version''. Pa ni šlo haha. Iz light osnove so nastali fat muffini. Ma ne muffini, indijančki. 😁Ženske pač. Iz easy stvari/situacij se podamo v bolj komplicirane. 👩😅 Pogledam po sestavinah in začnem z ''metanjem'' sestavin v posodo. Za merico sem vzela kapučino lonček. Nikoli ne delajte panike glede velikosti lončka, sklede, itd. Delajte z občutkom, po občutku. Saj vidite, kdaj je masa pregosta in rabi tekočino, oz. kdaj je masa redka in rabi moko, gustin, itd. Potrebuješ: *1 lonček ovsenih kosmičev (jaz sem jih dala v blender, lahko pa kupite že drobno mlete) *1 lonček gladke moke (jaz vedno uporabljam Farino z...
Preberite več

Zakaj se pozabite smejati?

Kolikokrat se tekom dneva nasmejite? Dovolite drugim, da vas nasmejijo?  Danes hodim po ulici, od pekarne do Upravne enote. Stopim iz pekarne in naletim na dve ženski v zgodnjih 50–ih, pljuvata čez mlade zaposlene in s prisluškovanjem njunega pogovora mi je jasno, da teh mladih oseb ne bosta vpeljali v delo. Gojita neko jezo do njih. Pač naj se sami znajdejo. Ok. Si mislim ''joj, jadno'' in nadaljujem svojo pot. Mimo mene gresta mama in sin. Nasprotje žensk pred pekarno – komunikacijski mrk in kisli obrazi. Pridem do prehoda za pešce, prečkamo v skladu s pravili, nekateri hitreje, drugi počasneje, voznik, ki se je bil primoran ustaviti za manj kot minuto, krili z rokami, tip za njim hupa. Nestrpnost. Se ustavim ob cesti in si mislim, kako neprijetna je bila ta kratka pot od pekarne do Upravne enote. Kam za vraga smo prišli? Pa saj ni smisel življenja, da se samo s svojimi ljudmi dobro počutimo … smisel je, da se tudi neznanec, tujec dobro počuti ob nas. Energija ...
Preberite več

Nina razmišlja, Nina se zamisli, Nina še bolj širi ljubezen

Slika
Pri 18. sem svoje življenje danes videla duševno izpolnjeno. Če me zopet vprašate, po 8. letih, bi vam rekla, da sem duševno izpolnjena. Sedim zadnjič na kavi, pred odločilnim ''meetingom''. Sama. Starejša kot sem, bolj mi prijajo samotne kavice. Mogoče, ker v vsej tej gužvi pozabimo nase. Vedno bolj cenim svoj čas in čas zase. Ne vlagam ga več v vse in vsakogar. Vlagam čas zase in peščico najpomembnejših. Da preidem na stvar (znana sem po tem, da v debati iz ene teme zalutam še na 10 ostalih, ki so povezane s to glavno, ki teče). Poslušam ljudi okoli sebe. Ženska za mizo, levo od moje, razlaga, kako ji je težko shajati s kolektivom. Sprva še ne obsojam, saj sem tudi sama mnenja, da je klima znotraj podjetja/organizacije ključna. Družba je družba, služba je služba – drži! A sigurno se z nekom bolj povežeš, sigurno s kompromisi lahko dihate skupen zrak. Njena izpoved prijateljici je glasovno naraščala, postajala je moteča za vse nas okoli nje, ni izbirala bes...
Preberite več