Mojim dušam
Ninine misli pretipkane na ekran. Na vprašanje ‘’Če bi si lahko zaželela zgolj eno željo in zgolj ta bi bila uresničena, katera bi bila?’’ … bi moj odgovor bil ‘’tekoče stopnice do neba, za dan ali dva’’. Na enem od začetnih zapisih sem se opisala kot živec in emotivec. Besedo živec si vsak lahko razloži po svoje, za besedo emotivec pa imamo podobne razlage, kajne? Vsak od nas gre čez obdobje izgub, izgub svojih sorodnih duš. Zame ni samo partner sorodna duša, zame je sorodna duša ‘’moja krv’’, moja družba, tj. moj team, kot jim rada rečem. In najtežje je, ko team izgubi svoje člane. Bilo je obdobje, ko se še nisi dobro pobral in si zopet padel. Težko obdobje. Življenje. … Čas celi rane Nina. Najpogosteje slišana poved tistega obdobja. Čas ne celi ran, s časom se naučiš živeti s praznino, močneje začutiš duševno prisotnost (bolj se zatekaš k tej, saj fizične ni), skačeš v obdobja in oživljaš spomine. So tvoj akumulator. So tvoja volja, da veslaš in veslaš skozi