Ninuška Hruška

Ninine misli pretipkane na ekran.  Na vprašanje ‘’Če bi si lahko zaželela zgolj eno željo in zgolj ta bi bila uresničena, katera bi bila?’’ … bi moj odgovor bil ‘’tekoče stopnice do neba, za dan ali dva’’. Na enem od začetnih zapisih sem se opisala kot živec in emotivec. Besedo živec si vsak lahko razloži po svoje, za besedo emotivec pa imamo podobne razlage, kajne? Vsak od nas gre čez obdobje izgub, izgub svojih sorodnih duš. Zame ni samo partner sorodna duša, zame je sorodna duša ‘’moja krv’’, moja družba, tj. moj team, kot jim rada rečem. In najtežje je, ko team izgubi svoje člane. Bilo je obdobje, ko se še nisi dobro pobral in si zopet padel. Težko obdobje. Življenje. … Čas celi rane Nina. Najpogosteje slišana poved tistega obdobja. Čas ne celi ran, s časom se naučiš živeti s praznino, močneje začutiš duševno prisotnost (bolj se zatekaš k tej, saj fizične ni), skačeš v obdobja in oživljaš spomine. So tvoj akumulator. So tvoja volja, da veslaš in veslaš skozi

Obožavam testo. Ova pogača je mojih ruku delo. Kad god je pravim setim se korena, bakine i dekine kuće, smederevca kako pucketa ... bake kako mesi testo, deke kako "čuva" vatru. Sećam se kako sedi na klupi pored šporeta i priča sa unukama. Šta bi čovek dao, da može, da zaustavi vreme, barem malo, na tren. Kako fali sve to. Dodje čoveku par puta godišnje tako, da bi spakovao kofere i pravac za selo, gde srce vodi. A ne možeš uvek, zato kad god možeš idi. Eto, pogača koja vredi  više od svega. Pogača, koja vraća uspomene. Najlepše.  ❤  A mi mladi nastavljamo tradicijom.  900 gr brašna + 100 g za pripremu  1 kesica suve germe/suvog kvasca  2,5 dl mleka 2,5 dl vode 1 dl ulja 2 kašike šećera 2 kašičice soli  Udružiti sve sastojke, zamesiti testo. Pustiti, da odmori barem pola sata, na toplom.  Podeliti testo na 6 loptica. Svaku razvuči oklagijom u oblik kruga, tj. okruglog pleha, u kojem će se peći.  Prvu lopticu testa oklagijo

... misli ene skodrane Nine ... kosilo sem postavila v pečico, da opravi svoje, imam 20 minut časa ... skuham si kavo, sedem na teraso in pretipkam misli.  Ne vračam! Včasih se mi želodec obrne v kakšnih odnosih živimo. Prav zaboli me, ko pomislim, da dnevno izgubljamo vrednote.  Nikoli in nikdar ne bom delovala po principu milo za drago ali kot ti z mano jaz s tabo. Ne! Vsaka tvoja ‘’zla’’ namera, beseda, vsako tvoje ‘’zlo’’ dejanje je tebi na vest. Že zdavnaj sem se prenehala ukvarjati s takšno vrsto karakterjev. Jaz nisem kompetentna, da sodim, pišem kazen, vračam udarce. Za to poskrbi življenje samo, karma vsakega posameznika. Vsaka ‘’zloba’’ je odraz tebe. S tem predstavljaš zgolj in samo sebe.  Če ti človek nameni grd pogled, mu vrni topel. Morda pride k sebi. Če ti človek nameni grdo besedo, žaljivko, besedno izraža nespoštljivost, mu prisluhni. Naj pove do konca, na koncu se mu zahvali in odidi. Ko ugotovi, da je izvajal monolog, se mu bodo pred očmi

Pri 18. sem svoje življenje danes videla duševno izpolnjeno. Če me zopet vprašate, po 8. letih, bi vam rekla, da sem duševno izpolnjena. Sedim zadnjič na kavi, pred odločilnim ''meetingom''. Sama. Starejša kot sem, bolj mi prijajo samotne kavice. Mogoče, ker v vsej tej gužvi pozabimo nase. Vedno bolj cenim svoj čas in čas zase. Ne vlagam ga več v vse in vsakogar. Vlagam čas zase in peščico najpomembnejših. Da preidem na stvar (znana sem po tem, da v debati iz ene teme zalutam še na 10 ostalih, ki so povezane s to glavno, ki teče). Poslušam ljudi okoli sebe. Ženska za mizo, levo od moje, razlaga, kako ji je težko shajati s kolektivom. Sprva še ne obsojam, saj sem tudi sama mnenja, da je klima znotraj podjetja/organizacije ključna. Družba je družba, služba je služba – drži! A sigurno se z nekom bolj povežeš, sigurno s kompromisi lahko dihate skupen zrak. Njena izpoved prijateljici je glasovno naraščala, postajala je moteča za vse nas okoli nje, ni izbirala bes

Sigurno se kdo sprašuje, zakaj takšen naslov. Za golaž je potrebna strpnost. Potrebuješ čas. Načeloma nimaš veliko dela, kolikor moraš imeti potrpljenja. Kuhinja zahteva strpnost. V kuhinji ni prehitevanja.  Sestavine za golaž:  5 srednje velikih čebul 1 večji in debelejši korenček  olje Fant za golaž  pekoča mleta paprika sladka mleta paprika sol in poper  peteršilj (sveži ali suhi)  lovorjev list  600-700 g govejega mesa za golaž (rezanega na kocke) moka  voda  500 ml paradižnikove salse (domače) sladkor  Sestavine za noklice:  2 jajci  70 g gladke moke  1 jedilna žlica olja  sol  PRIPRAVA GOLAŽA:  Čebulo in korenček na drobno narežeš, dinstaš na dobro zagretem olju (srednja temperatura). Vsake toliko premešaš in pustiš, da sestavine omehčajo. Dodaš dve jedilni žlici paradižnikove salse in mešaš. Kmalu dodaš goveje meso narezano na kocke in pustiš, da se sestavine povežejo. Dodaš vse začimbe, začneš s skromnim dodajanjem, saj je lažj

Klasika.  Sladko. Sočno. Biskvit in sadje.  Poletno.  Da, tudi poleti vklopim pečico.  Rabiš 4 jajca, ki jih z miskerjem penasto umešaš, 1 + 1/2 kapučino šalčke sladkorja, 1 šalčko mleka, 1 šalčko olja, 2 in 1/2 šalčke gladke moke, pecilni prašek, vanili sladkor, mlete lešnike ali orehe ali mandlje. V mojo kapučino šalčko gre 300 ml, za lažjo predstavo.  Namesto navadnega sladkorja lahko uporabiš kokosov sladkor ali med.  Torej, mera ti je kapučino šalčka, sestavine dodajaš po napisanem vrstnem redu in ves čas miksaš. Zmes zliješ v pekač, vanjo potopiš poljubno sadje - borovnice, maline, breskve, slive, marelice, jagode, gozdne sadeže, jabolka, hruške. Lahko dodaš tudi pest brusnic ali rozin, nariban olupek pomaranče ali limone, čokoladni čips.  Pečico vklopiš na 200°, naj se dobro segreje in pečeš 20-30 minut, odvisno od pečice. 

Veš kaj pogrešam? Pogrešam misel na danes, da živimo za danes. Zakaj ne pozabimo na jutri, na prihodnost. Zakaj ne delamo po trenutnem počutju, zakaj zdaj ne poslušamo srca, ne upoštevamo občutkov, čustev in misli. Zakaj nam vsak danes ukradejo misli, ki segajo v prihodnost. Vem, tudi to je življenje, da planiraš in sanjaš, ampak zakaj ne bi planirali in sanjali jutri, živeli pa danes za danes? Preveč smo obsedeni z organizacijo, nadzorom, načrti, sanjami, cilji, stabilnostjo. Tudi sama sem del te ''bande''. Vse mora steči, od zamišljenega do realiziranega. Pa ni tako, nekatere življenjske situacije ti dajo misliti, da nimaš vpliva. Mogoče delno, ampak času pustiš čas in kot pravi moj stari narod ''sudbina je to''. Tudi sama planiram, nadziram, organiziram, se nerviram, ljubim, diham, živim, kričim, pojem, plešem, mislim na jutri, mislim na leta, ki prihajajo. Ampak dostikrat se ustavim. Želim si, da se svet za hip ustavi. Da se ust

Torek. Nemir. Pritiski z vseh strani. Potrebujem prost dan ali dva ali tri. Vsaj en prost dan. Tisti dan, ko iz postelje sedeš v fotelj, edini sprehod je do hladilnika in štedilnika. Dan, ko ostaneš v pižami cel ljubi dan, pišeš, razmišljaš, poskrbiš zase. Vse to je izpeljala..no, izpustila je le del celodnevnega poležavanja. Izpustila je ves prvoten plan, iskreno. Zakaj? Zato, ker je občutila nemir. Počutila se je premalo koristno. Zakaj preležati dan, če pa bi lahko uredila to in ono, kar drugače ne more. Če bi lahko tako lep dan izkoristila za tek. Če bi lahko ta dan izkoristila za vse ljudi, ki jim posveča premalo časa. Tako je ''ubila'' svoj prvotni plan. Robot. Ti si robot si je rekla. Jezna je bila nase, da je v svoj dan, prost dan vpletla karkoli spominja na delo. Niti malo ji ni žal, da je dan porabila za druženje in tek. Niti malo! Ravno slabo vest je dobila...kako v en samcat dan ''strpa'' 10 ljudi, ki jim po svojem mnenju posveča pre