Ninuška Hruška

Starost je še ena tabu tema v naši lepi državi. Mnogi tega obdobja ne želijo, a vseeno pride – hočeš nočeš. Ravno zaradi nepripravljenosti, ne sprejemanja, odlaganja, nanjo nismo pripravljeni. In to zna predstavljati problem, za nas same oz. pri tem, da človek zataji s pomočjo starostniku, ki jo nujno potrebuje. Dotaknila se bom te druge točke, starostnikov okoli nas in pomoči, ki jo potrebujejo. Vse več starejših oseb je prepuščenih samim sebi. Vse več jih trpi za neko obliko depresije. Vse manj si lahko privoščijo dom za ostarele, kjer jim definitivno za tisti denar ne gre nič boljše, kot bi jim bilo v domači oskrbi (včasih še slabše, žal). A recept za njihovo srečo je tako enostaven! Potrebujejo nas, svoje najbližje sorodnike. Da, dolžni smo poskrbeti za svoje družinske člane, predvsem mi, saj država spi. Tudi to je žalostno, državi je malo mar zanje, pa čeprav so svoja najboljša leta pustili v delu in polnjenju budgeta. Če bomo še mi dvignili roke, se jim slabo piše.

Jutro. Zvoni prva budilka – izklop. Zvoni druga budilka – izklop. Zvoni še zadnja, tretja – izklop. Vem, najslabši možen način prebujanja, a ne znam drugače. Vstanem in kaj kmalu se lotim priprave zajtrka. Klasika. Banana, jogurt, granola in ostali dodatki. Kava. Na pultu me nekaj strašansko ''moti'', prav bode v oči – ogromna količina breskev in nektarin. Pred dnevi, smo po čistem naključju privlekli domov tri polne vreče obojega, vsak s svojega konca. Nič slabega, a kaj ko je naenkrat bilo vsega preveč.  Sreča, pa je pri nas takšen ''problem'' hitro rešen. Ne z metanjem hrane v smeti in dopuščanjem, da preteče rok uporabe, pač pa da pripravimo obrok, sladico, ipd., iz sestavin, ki jih je v najkrajšem možnem času potrebno porabiti. Razmišljam kaj narediti iz najbolj sočnih in zrelih nektarin, breskev. Smoothie ne pride v poštev, saj sem dan prej delala domač ledeni čaj in smo osvežilne pijače imeli dovolj. Za zajtrk sem že porabila eno breskev, a

Bil je torek. Dan, ki mi energijsko ne sede. Razlage za to nimam, verjetno je vse zgolj v moji glavi. Odprla sem knjigo z recepti. Sladice, tiste s čokolado. Najljubše. Nekaj je manjkalo. Vino. Dva deci dobro hlajenega traminca. Meni ljubšega. Sedem na domačo teraso, zaprem knjigo, pozabim kaj sem želela pogledati in razmišljam o življenju, ljudeh.  Razmišljam, kako ljudje sami kvarimo svet. Razmišljam, kako bi lahko človek vplival na sočloveka. Nekaj, kar se je nekoč dalo. Danes pa človek od človeka slab vpliv absorbira. Toliko je govora o sprejemanju drugačnosti, o dejanskem obstoju drugačnosti, o napredku in vse imetju. A nimamo tistega, kar so imeli nekoč. Vrednote, trdno zakoreninjena načela, medsebojno spoštovanje in dostojanstvo. Na tem lahko zavidamo prejšnjim generacijam. Neštetokrat sem svojim doma govorila, da so me narobe vzgajali za ta svet, zakaj me niso vzgajali z manj čuta, emocij, empatije do ljudi, saj bi meni bilo danes lažje prebijati se skozi življenje. Ampak

To ni odhod, to ni slovo.  Ni izguba in ni pozaba. Je življenjski preizkus. Če usmeriš žalost, jezo in bes na svet, boš jutri še bolj prizadet. Odpri oči, opazuj kaj se okoli tebe dogaja, saj nebo ti 1001 signal podarja. Izrazi vse občutke, ki jih nosiš v sebi, delaj vedno kot ti narekuje srce in da bo le lažje tebi. Čas ne celi rane, človek se nikoli v resnici čvrsto na noge ne vstane, manjka nam vsem recept, ki nas pozdravi. A tega ni in ne bo, samo na nas je v katero smer krenemo. Ali bomo naše ljudi zgoraj in na tleh še naprej osrečevali in zanje ponos predstavljali ali pa bomo krenili na kriva pota, kjer uničili bomo prvo sebe in še koga. Nisem brezčuten človek (ravno nasprotno), ampak iz izkušenj govorim, vsak od nas ostal je brez nekoga, za kogar si želi, da bi bil še živ. Poglejte, samo razmislite, kaj vse človek lahko naredi, kako lahko svet spremeni, kako napredke spretno izkorišča, a nad najpomembnejšim moči nima. Tu sta usoda in narava posredi, imata

Napaka št. 1 … večina se nas zaveda te napake, pa jo vedno znova ponavljamo. V eni od preteklih objav sem pisala o tem, da poslušaš sebe, samo sebe in se ne primerjaš z ostalimi. No, tukaj gre za popolnoma isto stvar … poišči kar imaš, ne išči kar nimaš. Življenje naj ne bo ustaljena rutina, vsak trenutek sprejmi kot nekaj novega in neponovljivega. Vse materialno se v življenju da nadomestiti … življenje pa ne, je eno samo. V resnici je le to precej enostavno, zapletamo ga sami. Prekleto dobro drži rek, da dokler smo zdravi nam noben hrib ni ovira. Premalo se tega zavedamo in zato nismo vredni prejemanja tistega več, kar si želimo! Vedno v življenju dobiš kar daješ in privlačiš kar zračiš. Če moraš na družbenih omrežjih pisati, da živiš svoje sanje, s 1001 sliko dokazovati, da si najboljša punca/zaročenka/žena , starš, da si najbolj postaven/na, itd. … a se ti zdi, da brezbrižno in res srečno živiš svoje življenje? Komu in zakaj moraš vse to dokazati?  Tega ne pišem zaradi seb