Ninuška Hruška

Veš kaj pogrešam? Pogrešam misel na danes, da živimo za danes. Zakaj ne pozabimo na jutri, na prihodnost. Zakaj ne delamo po trenutnem počutju, zakaj zdaj ne poslušamo srca, ne upoštevamo občutkov, čustev in misli. Zakaj nam vsak danes ukradejo misli, ki segajo v prihodnost. Vem, tudi to je življenje, da planiraš in sanjaš, ampak zakaj ne bi planirali in sanjali jutri, živeli pa danes za danes? Preveč smo obsedeni z organizacijo, nadzorom, načrti, sanjami, cilji, stabilnostjo. Tudi sama sem del te ''bande''. Vse mora steči, od zamišljenega do realiziranega. Pa ni tako, nekatere življenjske situacije ti dajo misliti, da nimaš vpliva. Mogoče delno, ampak času pustiš čas in kot pravi moj stari narod ''sudbina je to''. Tudi sama planiram, nadziram, organiziram, se nerviram, ljubim, diham, živim, kričim, pojem, plešem, mislim na jutri, mislim na leta, ki prihajajo. Ampak dostikrat se ustavim. Želim si, da se svet za hip ustavi. Da se ust

Torek. Nemir. Pritiski z vseh strani. Potrebujem prost dan ali dva ali tri. Vsaj en prost dan. Tisti dan, ko iz postelje sedeš v fotelj, edini sprehod je do hladilnika in štedilnika. Dan, ko ostaneš v pižami cel ljubi dan, pišeš, razmišljaš, poskrbiš zase. Vse to je izpeljala..no, izpustila je le del celodnevnega poležavanja. Izpustila je ves prvoten plan, iskreno. Zakaj? Zato, ker je občutila nemir. Počutila se je premalo koristno. Zakaj preležati dan, če pa bi lahko uredila to in ono, kar drugače ne more. Če bi lahko tako lep dan izkoristila za tek. Če bi lahko ta dan izkoristila za vse ljudi, ki jim posveča premalo časa. Tako je ''ubila'' svoj prvotni plan. Robot. Ti si robot si je rekla. Jezna je bila nase, da je v svoj dan, prost dan vpletla karkoli spominja na delo. Niti malo ji ni žal, da je dan porabila za druženje in tek. Niti malo! Ravno slabo vest je dobila...kako v en samcat dan ''strpa'' 10 ljudi, ki jim po svojem mnenju posveča pre