Danes

Veš kaj pogrešam?

Pogrešam misel na danes, da živimo za danes. Zakaj ne pozabimo na jutri, na prihodnost. Zakaj ne delamo po trenutnem počutju, zakaj zdaj ne poslušamo srca, ne upoštevamo občutkov, čustev in misli. Zakaj nam vsak danes ukradejo misli, ki segajo v prihodnost. Vem, tudi to je življenje, da planiraš in sanjaš, ampak zakaj ne bi planirali in sanjali jutri, živeli pa danes za danes?

Preveč smo obsedeni z organizacijo, nadzorom, načrti, sanjami, cilji, stabilnostjo. Tudi sama sem del

te ''bande''. Vse mora steči, od zamišljenega do realiziranega. Pa ni tako, nekatere življenjske situacije ti dajo misliti, da nimaš vpliva. Mogoče delno, ampak času pustiš čas in kot pravi moj stari narod ''sudbina je to''. Tudi sama planiram, nadziram, organiziram, se nerviram, ljubim, diham, živim, kričim, pojem, plešem, mislim na jutri, mislim na leta, ki prihajajo. Ampak dostikrat se ustavim. Želim si, da se svet za hip ustavi. Da se ustaviš v najlepšem momentu TEGA DNE. Da ga občutiš. Da si ga zapomniš. Da za hip pozabiš na prihodnost.

Vem, ''nema stajanja''. Bori se ali bodi premagan. Preživljanje iz dneva v dan, isti ritem iz dneva v dan, isti tempo iz dneva v dan. Rutina. Mi smo še na slabšem kot včasih…včasih niso imeli denarja, bilo je smeha, ljubezni, druženj in časa. Danes pa je pomanjkanje vsega tega. Da, na slabšem smo. Sami smo krivci, dovoliš, da ti vse to zleze pod kožo in živiš kot večina.

Minljivi smo in s tem tudi naš čas, besede, dejanja. Ravno zaradi minljivosti bi morali več vlagati v medosebne odnose, v razporeditev časa, postavljanje prioritet in v borbo za boljši jutri, boljše življenje, vključiti ljudi, destinacije, drobne stvari. Cilji in sanje ne bodo pobegnili, lahko jih prestavljamo, jim damo čas. Trenutkov sedanjosti pa ne moremo strpati v okvir, jih ustaviti, so tukaj, danes, za nas. Naše jutri je načeloma posledica sedanjosti. Mislim, da smo predanost zamenjali za vdanost. Vdali smo se neki pusti rutini, jo sprejeli in z njo živimo.

Pa si kdo misli o kakšni rutini govorim, pa saj živim kot želim. A res? Se kdaj odrečeš svojim sanjam, ciljem, željam, potrebam, obveznostim, da narediš življenje lepo nekomu poleg sebe? Kdaj pomisliš, da bi bilo pošteno, da ustaviš konje in pogledaš ob desno in levo ramo? Okoli sebe? Če kdo kaj potrebuje, želi, sanja? Nimam časa bi sigurno kdo rekel. A res? A zase ga pa imaš?

Sebe dajajte v 100 % sebi in drugim. Seveda, pomembno je da poskrbite zase, saj če ste srečni, mirni in izpolnjeni, lahko ostali uživajo z vami, v vaši družbi, ste jim motivacija in energija. Veste kaj hočem reči?

Če imate občutek, da dan polzi mimo vas, da dihate s polovico pljuč, živite s pol srca in nemirne duše…se ustavite. Razmislite koga in kaj potrebujete, da v polnosti preživite dan. Tudi če danes potrebujete samo sebe ni nič narobe, boš pač nabral/a energijo zase in jo jutri delil z drugim/i.

Jaz si življenje predstavljam kot travnik poln cvetja. Travnik lepega in slabega, nagrad in lekcij, veselja in žalosti, smeha in jeze, mira in nemira. Polno srce, mirna vest, vklopljen razum. Pa še nekaj, naj se vaše besede in takšna razmišljanja pretvorijo v dejanja.