Nikomur, pazite, nikomur, nikoli in nikdar, ne boste vredni toliko, kot svojim ljudem, svojim življenjskim spremljevalcem.

Torek. Nemir. Pritiski z vseh strani. Potrebujem prost dan ali dva ali tri. Vsaj en prost dan.
Tisti dan, ko iz postelje sedeš v fotelj, edini sprehod je do hladilnika in štedilnika. Dan, ko ostaneš v pižami cel ljubi dan, pišeš, razmišljaš, poskrbiš zase.

Vse to je izpeljala..no, izpustila je le del celodnevnega poležavanja. Izpustila je ves prvoten plan, iskreno. Zakaj? Zato, ker je občutila nemir. Počutila se je premalo koristno. Zakaj preležati dan, če pa bi lahko uredila to in ono, kar drugače ne more. Če bi lahko tako lep dan izkoristila za tek. Če bi lahko ta dan izkoristila za vse ljudi, ki jim posveča premalo časa. Tako je ''ubila'' svoj prvotni plan.
Robot. Ti si robot si je rekla. Jezna je bila nase, da je v svoj dan, prost dan vpletla karkoli spominja na delo. Niti malo ji ni žal, da je dan porabila za druženje in tek. Niti malo! Ravno slabo vest je dobila...kako v en samcat dan ''strpa'' 10 ljudi, ki jim po svojem mnenju posveča premalo pozornosti. Zato, ker je od ponedeljka do petka konstantno v pogonu, en in isti vzorec ponavlja. Čeprav si najde čas, ga zmanjka. Za vse situacije in ljudi, ki so vredni našega obstoja je časa premalo. Žal premalo. Pa se je našel kdo, ki ji je rekel, kaj šele bo ko boš imela družino. Prav si rekel, kaj BO? Veš ti? Vem jaz? Torej ... Ni se primerjala, ni se obremenjevala s komentarji. Živi kot želi, trudi se.

Prost dan. Skuhala je kavo, predse postavila najljubšo škatlo keksov in enega za drugim potapljala v polno skodelico kave. Razmišljala je o sebi, o življenju. Pogled na čudovito okolico, ki jo je imela pred seboj ji je dal misliti, kako pozabimo, da poleg dela, hitenja, obveznosti, izpolnjevanj, obstaja še nekaj drugega..življenje.

Monolog.

Začaran krog si je mislila. Nimaš. Trud, volja in pogum. Dobiš. Eno življenjsko področje rešiš, drugo rešuješ, tretje stagnira, četrto pada. Zvoni telefon. Tišino prekine glasno in uporno zvonjenje. Oglasiti se ali ne? Moram - si reče - delo kliče. Pogovor. Zavedanje, da imaš prost dan. Prost dan z razlogom. Pa je vseeno v ta prost dan spustila obveznosti. Oglasila si se, nisi znala reči ne.

Obdala jo je slaba vest. Spomnila se je klicev in sporočil na delovnem mestu, tistih od svojih najdražjih, ko so jo vprašali, če je varno prispela, tistih, ki so jo vprašali, kako se počuti, ji hoteli zaželeti dober dan, reči, da jo imajo radi, ji dati zagon za nov dan..spomnila se je kako je te svoje ljudi dala na stran, ker je v službi kaos in oni bodo sigurno razumeli zakaj se ne javi in ne odpiše. Slaba vest na kvadrat! Imejte jo za velikega filozofa, ampak ona daje mnogo na odnose, ljubi svoje ljudi, oni so njena duševna hrana, njen svet, njena hrabrost in motivacija za vsak nov dan. Nikomur, pazite, nikomur, nikoli in nikdar, ne boste vredni toliko, kot svojim ljudem, svojim življenjskim spremljevalcem.
Ni še konec situacij. Obljubila je svoji najljubši osebi, da bo prišla. Druženje, hrana, pogovor, kot v dobrih stari časih. Pa je trikrat odpovedala. Ne zaradi sebe, zaradi dela. Vožnja, delo, vožnja. Nadure. Delo je njena največja vrednota. Delo jo osrečuje in ohrabruje. A dala je na stran nekaj, kar je edino vredno. Hrano za dušo. Opustila je dolge pogovore z življenjsko učiteljico. Ne opustila, pretirava, skrajšala. Žal ji je za to. Sedaj, ob zavedanju, ko bi dala vse za te dolge pogovore, je gospa demenca poskrbela, da je dober dan že, če moja življenjska učiteljica želi spregovoriti pet besed.
Res je, potrebujemo delo in denar. A ni ga dela in denarja, ki bi bila toliko vredna, kot čas preživet s svojimi ljudmi.

Zakaj je pisala o tem? Zato, ker je mlada, ker ima pred seboj še ogromno ciljev, želja, potreb, poti, vzponov in padcev. Zato, ker se je odločila, da bo živela po svoje in ne kot narekujejo drugi. Ljudje smo različni ... a podobni vedno najdejo pot, če ne uspem pri različnem od sebe, bom pa pri sebi podobnem je rekla.
Kaj je odnesla od tega sredinega monologa? Živi! Nina, živi življenje po prvem in lastnem notranjem občutku, ne kot zahtevajo ostali in okolica. Prioritete določaš sama, ljudi, ki ti lahko pridejo blizu in do živega (tj. imajo vpliv) izbiraš sama. Premišljanje o nečem vodi v razmišljanje, ki ni slabo. To je alarm, da se zbudiš in spremeniš, kar stoji na poti do dobro nahranjene duše in zadovoljstva.
Shranila je zapisano, zaprla škatlo keksov, naredila zadnji požirek kave in se počutila olajšano. Prvi korak do pozitivnih sprememb sem sama. In je šla. Uživat življenje. 💛