Ljudje in odnosi

Svet je lep, samo svoje sorodne duše je potrebno najti. Ne strinjam se ravno z rekom ''razlike se privlačijo''. Dobro, do neke mere, a podobnost je tista, ki splete neko vez ali zgradi nek odnos. Razpri krila, leti in išči. Tudi, če se 10x med letom spustiš na zemljo, si vzemi čas, vdihni in se zopet dvigni…leti. Ko te najdejo si dovoli biti najden/a. Ta ista krila, s katerimi letiš, razpri in naj služijo za objem, za ljudi, ki so te poiskali, za ljudi, ki bodo z lahkoto tvoja sorodna duša postali. 

Kar zadeva odnose (in ene in druge), prisegam na kvaliteto in ne kvantiteto. Posluh, spoštovanje, poljub, objem, intima, skrb, pozornost, kritičnost, iskrenost in podobno … teži k temu. Teži k vsemu, kar tvoje življenje, tisto, ki ga živiš in ne življenja na socialnih omrežjih, dela lepo. Teži k vsemu, kar te osrečuje, dela iz tebe boljšo osebo in te dviguje, rasteš. V nobenem odnosu ne dosežeš principa 50:50. Če sploh pomisliš na to kaj si sam dal/a in kaj prejel/a, že delaš narobe. Živeti bi morali bolj spontano, zase in za svoje. 

Če bi vsak poskrbel za svoje odnose, začenši z vpogledom vase (kaj delam prav in kaj narobe), bi tudi nada v lepši svet porasla. Dnevno slišim negativne predstave mladih ljudi, kar me še najbolj skrbi. Ena slaba izkušnja ti ne da dovolj, da imaš pravico do posploševanja. Sama sem zelo emotivna oseba, za ljudi storim ogromno, brez pomislekov. Do svojega 22. leta se nisem znala dobro soočiti z izdajo, naglo spremembo odnosa, ipd. Umik sem poznala, kako doseči notranji mir pa ne. Takšne situacije sem vzela osebno, jih analizirala, si postavljala vprašanja, iskala vzroke in razloge, se jezila … par podobnih izkušenj je bilo potrebnih, da sem prišla do točke, kjer sem danes. Zato danes ločujem med odnosom in vezjo. S sebi podobno osebo ustvariš vez, ki temelji na spoštovanju, razumevanju … (v tej smeri torej), s svojo sorodno dušo pa odnos, ki ga gradiš in gradiš in gradiš … Vez se lahko pretrga, odnosa pa ne moreš zlahka. 

Danes marsikaj dojemam drugače. In ne, ne bi spremenila prejšnjega razmišljanja in ne, ne bi zavrtela časa nazaj, da bi preprečila vstop osebam, ki so prišle v moje življenje, da bi kmalu tudi odšle. Ljudi okoli sebe sprejemam kot nagrado ali lekcijo. Ne sodim, pustim da se pokaže samo od sebe. Dovolim, da se sam/a predstavi, sprejemam drugačnost, dokler sem tudi sama spoštljivo sprejeta. Odnos gradim samo in izključno, kadar začutim, da bom in sem v tem odnosu lahko jaz–jaz. Odnos gradim samo takrat, ko že na začetku vanj vstopam brez pomislekov. Danes se strinjam s citatom, ki pravi: ''nekoč sem vstopala v prostor in razmišljala, kaj si ljudje mislijo o meni, danes pa v prostor vstopim tako, da JAZ analiziram njih, jih opazujem''. S tem citatom ni nič narobe. Ne pomeni, da njim vzamem pravico do analize in jo dam sebi. Gre za to, da spreminjam sebe in svoje razmišljanje. Preveč se sprašujemo kakšne vloge imamo v odnosih, kaj nam je na voljo, kaj izbrati … kot sem zgoraj omenila, preveč je razmišljanja, ozkoglednosti in premalo spontanosti. Kje je? Zakaj smo jo izgubili? 

Današnji svet je hitro napreden in spreminjajoč, kar je vplivalo na odnose. Vse, kar zahteva čas ljudje danes hitro opustijo … no, čas zahtevajo odnosi, kajne? Ljudje bi se lažje sprejemali in začutili, če bi dali času čas, se navadili eden na drugega in vztrajali. Preveč razmišljamo o spreminjanju ljudi okoli sebe ali pa prilagajanju sebe okolici. Zakaj rajši ne vztrajamo na komunikaciji (kvalitetni seveda). Že od nekdaj je znano, iz strokovne literature ali iz prakse, da je le ta ključ do stabilnega, čvrstega, pravilno razumljenega in lepega odnosa. 

... da se še na hitro dotaknem komunikacije ... 

Lajk, komentarji, snapi in podobno, so neka oblika komuniciranja, ampak kadar srečate osebo (na ulici), ki jo imate prostovoljno na fb, ig ali snapu, jo le pogumno pozdravite, saj v primeru, da jo ne, izpadete kot da ste izgubili stik z realnostjo in so vas pojedla socialna omrežja. Beseda prijateljstvo je definirana že vrsto let, še pred nastankom vseh družbenih omrežij, ki nas danes na nek način povezujejo, tako da se držite prvotne definicije in ne te, ki nam jo ponujajo omrežja. Tudi beseda znanec ima povsem drugo definicijo – to ni oseba, ki vas je dodala, ker je zbiratelj/ica ljudi na profilu, to ni oseba, ki vam redno nameni lajk, to ni oseba, ki redno odpira vaše snap-e ali my story-je na ig. Ločujte! 


Mislim, da bo za nedeljo dovolj. :) Uživajte v dnevu in uživajte s svojimi ljudmi. Pa spoštujte ostale! 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Muffini

Slika
Obožujem muffine, ampak tiste sočne, kremaste, polne okusa. Človek se preprosto ne more upret sladkim stvarem, kapo dol tistim, ki lahko. In namesto, da kupim nekaj sladkega, sama zaviham rokave in se lotim peke. Odločala sem se med browniji in muffini. In sem si rekla ''pa daj Nina poskusi enkrat pripraviti povsem običajne muffine, light version''. Pa ni šlo haha. Iz light osnove so nastali fat muffini. Ma ne muffini, indijančki. 😁Ženske pač. Iz easy stvari/situacij se podamo v bolj komplicirane. 👩😅 Pogledam po sestavinah in začnem z ''metanjem'' sestavin v posodo. Za merico sem vzela kapučino lonček. Nikoli ne delajte panike glede velikosti lončka, sklede, itd. Delajte z občutkom, po občutku. Saj vidite, kdaj je masa pregosta in rabi tekočino, oz. kdaj je masa redka in rabi moko, gustin, itd. Potrebuješ: *1 lonček ovsenih kosmičev (jaz sem jih dala v blender, lahko pa kupite že drobno mlete) *1 lonček gladke moke (jaz vedno uporabljam Farino z
Preberite več

Zakaj se pozabite smejati?

Kolikokrat se tekom dneva nasmejite? Dovolite drugim, da vas nasmejijo?  Danes hodim po ulici, od pekarne do Upravne enote. Stopim iz pekarne in naletim na dve ženski v zgodnjih 50–ih, pljuvata čez mlade zaposlene in s prisluškovanjem njunega pogovora mi je jasno, da teh mladih oseb ne bosta vpeljali v delo. Gojita neko jezo do njih. Pač naj se sami znajdejo. Ok. Si mislim ''joj, jadno'' in nadaljujem svojo pot. Mimo mene gresta mama in sin. Nasprotje žensk pred pekarno – komunikacijski mrk in kisli obrazi. Pridem do prehoda za pešce, prečkamo v skladu s pravili, nekateri hitreje, drugi počasneje, voznik, ki se je bil primoran ustaviti za manj kot minuto, krili z rokami, tip za njim hupa. Nestrpnost. Se ustavim ob cesti in si mislim, kako neprijetna je bila ta kratka pot od pekarne do Upravne enote. Kam za vraga smo prišli? Pa saj ni smisel življenja, da se samo s svojimi ljudmi dobro počutimo … smisel je, da se tudi neznanec, tujec dobro počuti ob nas. Energija
Preberite več

Naj starostniki ne bodo breme ...

Slika
Starost je še ena tabu tema v naši lepi državi. Mnogi tega obdobja ne želijo, a vseeno pride – hočeš nočeš. Ravno zaradi nepripravljenosti, ne sprejemanja, odlaganja, nanjo nismo pripravljeni. In to zna predstavljati problem, za nas same oz. pri tem, da človek zataji s pomočjo starostniku, ki jo nujno potrebuje. Dotaknila se bom te druge točke, starostnikov okoli nas in pomoči, ki jo potrebujejo. Vse več starejših oseb je prepuščenih samim sebi. Vse več jih trpi za neko obliko depresije. Vse manj si lahko privoščijo dom za ostarele, kjer jim definitivno za tisti denar ne gre nič boljše, kot bi jim bilo v domači oskrbi (včasih še slabše, žal). A recept za njihovo srečo je tako enostaven! Potrebujejo nas, svoje najbližje sorodnike. Da, dolžni smo poskrbeti za svoje družinske člane, predvsem mi, saj država spi. Tudi to je žalostno, državi je malo mar zanje, pa čeprav so svoja najboljša leta pustili v delu in polnjenju budgeta. Če bomo še mi dvignili roke, se jim slabo piše.
Preberite več