Naj starostniki ne bodo breme ...

Starost je še ena tabu tema v naši lepi državi. Mnogi tega obdobja ne želijo, a vseeno pride – hočeš nočeš. Ravno zaradi nepripravljenosti, ne sprejemanja, odlaganja, nanjo nismo pripravljeni. In to zna predstavljati problem, za nas same oz. pri tem, da človek zataji s pomočjo starostniku, ki jo nujno potrebuje.

Dotaknila se bom te druge točke, starostnikov okoli nas in pomoči, ki jo potrebujejo. Vse več starejših oseb je prepuščenih samim sebi. Vse več jih trpi za neko obliko depresije. Vse manj si lahko privoščijo dom za ostarele, kjer jim definitivno za tisti denar ne gre nič boljše, kot bi jim bilo v domači oskrbi (včasih še slabše, žal). A recept za njihovo srečo je tako enostaven! Potrebujejo nas, svoje najbližje sorodnike. Da, dolžni smo poskrbeti za svoje družinske člane, predvsem mi, saj država spi. Tudi to je žalostno, državi je malo mar zanje, pa čeprav so svoja najboljša leta pustili v delu in polnjenju budgeta. Če bomo še mi dvignili roke, se jim slabo piše.

Govorim iz izkušenj. Naša družina šteje štiri odrasle člane, prevzeli smo popolno skrb za stara starša, saj sama zadnjih par let težko skrbita zase. Včasih je težko, ampak ne ker bi nam predstavljali breme (nikakor!), pač pa zaradi pomanjkanja časa, dnevnih obveznosti na različnih koncih in pomanjkanja kakšnega para rok. Napor smo občutili na začetku, preden smo se vsi vpeljali v nov način življenja, saj starost spremeni življenje tistih, ki se postarajo in nas, najbližjih članov. Ampak potem se vprašaš … Zakaj bi se človek jezil na starega starša, ker ne more več skrbeti zase? Zakaj bi se jezili na osebo, ki je delala več kot 40 let, pa ne zgolj lahka dela in si je prislužila penzijo, v kateri bi morala uživati? Zakaj bi se jezili na osebo, kateri so ušli vsi recepti iz glave in se ne spomni več pomembnih datumov? Zakaj bi se jezili na ljudi, ker jim je zmanjkalo moči? Zakaj? Čemu? Ni problem, če oseba izgubi moč, problem je, če dovolite, da vaš bližnji (starostnik) izgubi življenjsko voljo. Vso jezo in vprašanja tipa zakaj, pretvorite v pozitivno energijo in dejanja.

Vedno pravim, da starost iz človeka ponovno izvabi otroka na plano. Njim največ pomeni pozornost. Pomembni so jim pogovori, obiski, objemi, poljubi in tople besede. Če imaš čas iti na kavo, z družbo, parkrat na teden, potem imaš čas tudi za njih. Vsaka vloga, ki ti je v življenju dodeljena, nosi s sabo pravice, dolžnosti in obveznosti. Biti vnuk/inja ne pomeni zgolj, da veš kdo so tvoji stari starši, pač pa da imaš z njimi vzpostavljen in trdno zgrajen odnos. Res mnogo zavisi od vzgoje staršev, vendar pa vsi enkrat odrastemo in se do konca življenja sami oblikujemo. Jaz sem svojim staršem hvaležna, da so naju s sestro vzgojili tako, da stare starše smatrava kot druge starše. Ko izgubiš enega starega starša, pa drugega, želiš s tistimi, ki so živi preživeti ogromno časa. Spomini. Tega se namreč oprimeš, ko tvojih dragih ljudi več ni fizično ob tebi. Lažje vse skupaj prebolevaš, saj si duševno sit. Veš, da si zanje storil vse, kar je bilo v tvoji moči, veš, da si jim polepšal starost in veš, da si do konca življenja ohranil vez čvrsto. Na koncu ostanejo spomini, slike, posnetki, zaveš se da se lahko oprimeš samo tega. 

Prevrtim film nazaj. Vsako angino sem preležala pri babici in dediju. Babi se je upokojila pred dedijem, zato sem dopoldneve preživljala pri njej. 10x na dan me je vprašala kako sem, me pobožala vsakič, ko je prišla mimo, skrbela, da sem vzela antibiotik ob uri in omogočila staršema, da nista manjkala v službi ter imela svojega otroka na varnem. Njena kokošja juhica me je dvignila od 101 prebolene angine.

Počitnice. Celo dopoldne v parku. V svojem cekru je nosila rogljičke, jabolka, smokije, sokove, čokoladice. S sestro sva se igrali do zadnje sape, potem pa stekli do klopce in pojedli malico. To je bil en obrok od sedmih pri njej, bilo je kot v hotelu, ponudila bi ti vse, uslišala bi vsako željo. Ljubezen definitivno gre skozi želodec, takšna ali drugačna. Danes pa sama dobi poseben sijaj v očeh, ko ji prinesem doma pečene, njej najljubše, kekse. Ali pa torto. Potico. Miške. Preko naših dejanj se spominja svojih vitalnih dni, kar ji izmami nasmeh na obraz.

Počitnice na vikendu. Dedijeva ''nora'' vožnja z Zastavo. Nasveti. Zgodbe. ''Nore vožnje'' s kolesom, skirojem, rolerji. Dopusti. Lahko bi naštevala do konca leta.

Pa še to. Najina stara starša, po očetu, nista živela v Sloveniji, pa sva z njima imeli zgrajen močan odnos, celo bolj kot nekdo, ki jih ima čisto ob sebi. Delili so nas kilometri, ampak ljubezni, spoštovanja, objemov, poljubov, obiskov, ipd. ni nikoli zmanjkalo. S prihodom k njim se je zapolnila vsa praznina prejšnjih dni. Zato vam pravim, da ustvarjajte spomine, dokler so stari starši živi, saj le tako kljub smrti živijo v naših mislih in srcu.

Zavedam se, da so v nekaterih družinah bili odnosi narušeni že prej, med prejšnjimi generacijami, zato ne morem govoriti za vse enako, a menim, da še vedno prevladujemo tisti, ki imamo stik s starimi starši, vsemi ali z enim, zato sem si dovolila odkrito spregovoriti o tej temi. Predvsem pa s svojega vidika.

Vprašajte se kdo bo skrbel za vas? Kakšna bo pa vaša starost? Dobro se samo z dobrim vrača! Samota, izolacija, egoizem, individualizem ne rojevajo dobrega. Res je prezgodaj misliti o takšnih stvareh, se zavedam, še sploh pri mojih letih, a ker se bliža čas, ko si bomo tudi sami ustvarili dom in družino (ali pa smo si že), je ključno, da v vzgojo svojih otrok vključimo sočutje do starostnikov, odgovornost in spoštljiv odnos.