Pometite pred svojim pragom ...

Bil je torek. Dan, ki mi energijsko ne sede. Razlage za to nimam, verjetno je vse zgolj v moji glavi. Odprla sem knjigo z recepti. Sladice, tiste s čokolado. Najljubše. Nekaj je manjkalo. Vino. Dva deci dobro hlajenega traminca. Meni ljubšega. Sedem na domačo teraso, zaprem knjigo, pozabim kaj sem želela pogledati in razmišljam o življenju, ljudeh. 

Razmišljam, kako ljudje sami kvarimo svet. Razmišljam, kako bi lahko človek vplival na sočloveka. Nekaj, kar se je nekoč dalo. Danes pa človek od človeka slab vpliv absorbira. Toliko je govora o sprejemanju drugačnosti, o dejanskem obstoju drugačnosti, o napredku in vse imetju. A nimamo tistega, kar so imeli nekoč. Vrednote, trdno zakoreninjena načela, medsebojno spoštovanje in dostojanstvo. Na tem lahko zavidamo prejšnjim generacijam. Neštetokrat sem svojim doma govorila, da so me narobe vzgajali za ta svet, zakaj me niso vzgajali z manj čuta, emocij, empatije do ljudi, saj bi meni bilo danes lažje prebijati se skozi življenje. Ampak v istem momentu vsega izrečenega sem se zavedala, kakšne nebuloze govorim. Srečna sem lahko, da sta me usmerila na pravo pot in da sem iz vsega odnesla vse. Srečna sem, da sta mi privzgojila, da bodi zadovoljen s sabo, ker tako lahko koristiš ostalim ljudem, svetu. Vse mi lahko vzamete, samo mojih ljudi ne. Z njimi lahko preživim brez vode in hrane, z njimi sem lahko jaz–jaz, z njimi lahko premikam vse ovire in osvajam svet. Vzgojila sta me prav. Tako, da se lahko danes pohvalim, da izstopam. Ne, to ni tipična samohvala, to je izraz zahvale staršema in izraz ponosa. Izstopati s čutom do sočloveka je bistveno vrednejše od izstopanja z materialnimi dobrinami, tremi diplomami, ipd. Lahko je biti marsikaj, zahteva pa trud, dušo, srce in voljo, da si ČLOVEK. Ta beseda ima pri meni dve povsem različni definiciji. 

Ne sledite ostalim, ne bodite kot drugi. Bodite najboljša verzija sebe. Kot pravi star pregovor, prvo pometite pred svojim pragom in jaz nadaljujem…ne pometajte tuj prag, dosezite raje, da ste s prihodom na tuj prag pričakani z dobrodošlico, saj ste prinesli s seboj pozitivno energijo, dobroto in ste pripravljeni, da svoje dobro delite z drugim in sprejmete tuje dobro. Dobrota in sočutje sta močni zdravili. 

V prostem času berem. Ogromno. Strokovno literaturo, s katero karierno rastem in ''življenjsko'' literaturo, s katero osebno rastem (Jorge Bucay, Louise Hay, Zoran Milivojević, ipd.). Slednja zvrst je magična. Zdravilna. Življenjsko spreminjajoča. Naj vam v parih povedih predstavim razmišljanje Bucay-a, v knjigi Ti povem zgodbo?, prvo poglavje. Le to nosi naslov Priklenjeni slon. Razmišljanje o cirkuškem slonu, priklenjenem na majhen količek. Razmišljanje zakaj slon ne izdre ta kos lesa, ki bi ga z lahkoto. Zakaj v miru čaka, priklenjen, na svojo točko. Spraševanje odraslih, ki bi naj bili pametnejši in dajalci relevantnih odgovorov. A niso. Ostalo je pri tem, da je slon pač udomačen. Do pametnega zaključka pride človek sam, ko odraste. Mi vsi smo malo podobni temu cirkuškemu slonu. V življenju smo priklenjeni na stotine količkov, ki nas omejujejo, omejujejo našo svobodo. Kot majhen otrok oblikuješ svojo tezo, ki npr. pravi, da je verjetno majhen slonček poskušal izdreti ta lesen količek, a takrat ni bil zmožen, ni bil pri zadostni moči. Parkrat je verjetno poskušal, ker mu desetič ni uspelo je obupal. Privadil se je. Sprijaznil se je. In takšni smo ljudje, včasih ne vztrajamo dovolj dolgo, včasih ne dopustimo življenju, da si vzame zadostno količino časa, včasih z lastnim prepričevanjem o ne zmožnostih ustavimo sebe. Kot pravi Bucay, vse to ponotranjimo, zrastemo s takšnim prepričanjem in se udomačimo, stagniramo. Na tej točki nam ostane edino, da si postavimo vprašanje ali želimo ostati isti ali pa postati srečnejši, boljši. Če ne poskušaš nič ne dosežeš. Namesto, da si rečeš ne zmorem, ne bo mi uspelo, kaj bom jaz kot posameznik …, ipd., si reci zmorem, želim, bom. Tvoje misli kreirajo tvoje življenje. Kot tudi postopki, dejanja.