Ninuška Hruška

Dostikrat slišim vprašanje ''zakaj sem magnet za napačne ljudi?''. In vedno odgovorim ''kar zračiš to privlačiš''. In ne odstopam od takšnega ''stava''. Prvo, kar moraš spremeniti je, da prenehaš s samozavračanjem. Samozavračanja je vedno več, pa čeprav je najbolj nezaželen gost v našem življenju. Enako je z ne sprejemanjem. Če ga z leti ne zatremo, se le to stopnjuje. Kaj želim povedati? Bodi svoj/a. Definitivno nas vseh žensk ne privlačijo isti moški. To je dejstvo, ampak zakaj za vraga vsi sledite istemu vzorcu. (Moški!) Zakaj za vraga se ne odrečete rdečim patikam, zavihanim hlačnicam, ki razkazujejo vaše (do mm natančno) pobrite noge? Zakaj se ne odrečete vzorcu moške starlete? Zakaj si ne dovolite biti to kar ste? Zakaj podlegate večini? Gluma ne privlači, gluma odbija. Še obstajamo ženske, katerim ni mar koliko imate pod palcem, kako ste oblečeni in kaj vse lahko sebi in partnerki nudite. Še vedno obstajamo ženske, ki nam ...

Kolikokrat se tekom dneva nasmejite? Dovolite drugim, da vas nasmejijo?  Danes hodim po ulici, od pekarne do Upravne enote. Stopim iz pekarne in naletim na dve ženski v zgodnjih 50–ih, pljuvata čez mlade zaposlene in s prisluškovanjem njunega pogovora mi je jasno, da teh mladih oseb ne bosta vpeljali v delo. Gojita neko jezo do njih. Pač naj se sami znajdejo. Ok. Si mislim ''joj, jadno'' in nadaljujem svojo pot. Mimo mene gresta mama in sin. Nasprotje žensk pred pekarno – komunikacijski mrk in kisli obrazi. Pridem do prehoda za pešce, prečkamo v skladu s pravili, nekateri hitreje, drugi počasneje, voznik, ki se je bil primoran ustaviti za manj kot minuto, krili z rokami, tip za njim hupa. Nestrpnost. Se ustavim ob cesti in si mislim, kako neprijetna je bila ta kratka pot od pekarne do Upravne enote. Kam za vraga smo prišli? Pa saj ni smisel življenja, da se samo s svojimi ljudmi dobro počutimo … smisel je, da se tudi neznanec, tujec dobro počuti ob nas. Energija ...

Svet je lep, samo svoje sorodne duše je potrebno najti. Ne strinjam se ravno z rekom ''razlike se privlačijo''. Dobro, do neke mere, a podobnost je tista, ki splete neko vez ali zgradi nek odnos. Razpri krila, leti in išči. Tudi, če se 10x med letom spustiš na zemljo, si vzemi čas, vdihni in se zopet dvigni…leti. Ko te najdejo si dovoli biti najden/a. Ta ista krila, s katerimi letiš, razpri in naj služijo za objem, za ljudi, ki so te poiskali, za ljudi, ki bodo z lahkoto tvoja sorodna duša postali.  Kar zadeva odnose (in ene in druge), prisegam na kvaliteto in ne kvantiteto. Posluh, spoštovanje, poljub, objem, intima, skrb, pozornost, kritičnost, iskrenost in podobno … teži k temu. Teži k vsemu, kar tvoje življenje, tisto, ki ga živiš in ne življenja na socialnih omrežjih, dela lepo. Teži k vsemu, kar te osrečuje, dela iz tebe boljšo osebo in te dviguje, rasteš. V nobenem odnosu ne dosežeš principa 50:50. Če sploh pomisliš na to kaj si sam dal/a in kaj prejel/a, že...

Starost je še ena tabu tema v naši lepi državi. Mnogi tega obdobja ne želijo, a vseeno pride – hočeš nočeš. Ravno zaradi nepripravljenosti, ne sprejemanja, odlaganja, nanjo nismo pripravljeni. In to zna predstavljati problem, za nas same oz. pri tem, da človek zataji s pomočjo starostniku, ki jo nujno potrebuje. Dotaknila se bom te druge točke, starostnikov okoli nas in pomoči, ki jo potrebujejo. Vse več starejših oseb je prepuščenih samim sebi. Vse več jih trpi za neko obliko depresije. Vse manj si lahko privoščijo dom za ostarele, kjer jim definitivno za tisti denar ne gre nič boljše, kot bi jim bilo v domači oskrbi (včasih še slabše, žal). A recept za njihovo srečo je tako enostaven! Potrebujejo nas, svoje najbližje sorodnike. Da, dolžni smo poskrbeti za svoje družinske člane, predvsem mi, saj država spi. Tudi to je žalostno, državi je malo mar zanje, pa čeprav so svoja najboljša leta pustili v delu in polnjenju budgeta. Če bomo še mi dvignili roke, se jim slabo piše. ...

Jutro. Zvoni prva budilka – izklop. Zvoni druga budilka – izklop. Zvoni še zadnja, tretja – izklop. Vem, najslabši možen način prebujanja, a ne znam drugače. Vstanem in kaj kmalu se lotim priprave zajtrka. Klasika. Banana, jogurt, granola in ostali dodatki. Kava. Na pultu me nekaj strašansko ''moti'', prav bode v oči – ogromna količina breskev in nektarin. Pred dnevi, smo po čistem naključju privlekli domov tri polne vreče obojega, vsak s svojega konca. Nič slabega, a kaj ko je naenkrat bilo vsega preveč.  Sreča, pa je pri nas takšen ''problem'' hitro rešen. Ne z metanjem hrane v smeti in dopuščanjem, da preteče rok uporabe, pač pa da pripravimo obrok, sladico, ipd., iz sestavin, ki jih je v najkrajšem možnem času potrebno porabiti. Razmišljam kaj narediti iz najbolj sočnih in zrelih nektarin, breskev. Smoothie ne pride v poštev, saj sem dan prej delala domač ledeni čaj in smo osvežilne pijače imeli dovolj. Za zajtrk sem že porabila eno breskev, a...

Bil je torek. Dan, ki mi energijsko ne sede. Razlage za to nimam, verjetno je vse zgolj v moji glavi. Odprla sem knjigo z recepti. Sladice, tiste s čokolado. Najljubše. Nekaj je manjkalo. Vino. Dva deci dobro hlajenega traminca. Meni ljubšega. Sedem na domačo teraso, zaprem knjigo, pozabim kaj sem želela pogledati in razmišljam o življenju, ljudeh.  Razmišljam, kako ljudje sami kvarimo svet. Razmišljam, kako bi lahko človek vplival na sočloveka. Nekaj, kar se je nekoč dalo. Danes pa človek od človeka slab vpliv absorbira. Toliko je govora o sprejemanju drugačnosti, o dejanskem obstoju drugačnosti, o napredku in vse imetju. A nimamo tistega, kar so imeli nekoč. Vrednote, trdno zakoreninjena načela, medsebojno spoštovanje in dostojanstvo. Na tem lahko zavidamo prejšnjim generacijam. Neštetokrat sem svojim doma govorila, da so me narobe vzgajali za ta svet, zakaj me niso vzgajali z manj čuta, emocij, empatije do ljudi, saj bi meni bilo danes lažje prebijati se skozi življenje. A...

To ni odhod, to ni slovo.  Ni izguba in ni pozaba. Je življenjski preizkus. Če usmeriš žalost, jezo in bes na svet, boš jutri še bolj prizadet. Odpri oči, opazuj kaj se okoli tebe dogaja, saj nebo ti 1001 signal podarja. Izrazi vse občutke, ki jih nosiš v sebi, delaj vedno kot ti narekuje srce in da bo le lažje tebi. Čas ne celi rane, človek se nikoli v resnici čvrsto na noge ne vstane, manjka nam vsem recept, ki nas pozdravi. A tega ni in ne bo, samo na nas je v katero smer krenemo. Ali bomo naše ljudi zgoraj in na tleh še naprej osrečevali in zanje ponos predstavljali ali pa bomo krenili na kriva pota, kjer uničili bomo prvo sebe in še koga. Nisem brezčuten človek (ravno nasprotno), ampak iz izkušenj govorim, vsak od nas ostal je brez nekoga, za kogar si želi, da bi bil še živ. Poglejte, samo razmislite, kaj vse človek lahko naredi, kako lahko svet spremeni, kako napredke spretno izkorišča, a nad najpomembnejšim moči nima. Tu sta usoda in narava posredi, im...